O sebi

Presegel bi okvirje te strani, če bi se spuščal v podrobnosti o svojem življenju, zato se bom omejil na poklicni del, v katerem sem, vsaj mislim tako, uspešen in zadovoljen. Mnenje o sebi, ki sem si ga v štiridesetih letih kar obstajam ustvaril mogoče komu ne bo všeč in me pozna kot drugo osebo, ker pa mi dogmatsko sprejemanje sveta ni ravno lastnost, lahko smatram spodaj napisano kot edino realno in za njim stojim, dokler mi ga materialni dokazi in nove izkušnje ter drugi argumenti ne spremenijo.

Kot pomanjkljivost si štejem, da najraje delam sam, če že ne sam pa raje z nežnejšim spolom - zmerna tekmovalnost, manj agresivnosti, manj egoizma so razlogi, tudi manj samopotrjevanja in dokazovanja pred drugimi torej več efekta, no tudi izjeme so. Tudi študiral bi še lahko, da nisem, sem včasih pripisoval lenobi na področjih, ki niso v prvem planu kakor podatkovni biti, danes lahko zaključim, da sploh ni bila pomanjkljivost. Kot prednost si štejem, da če je stvar narejena in deluje vseeno nekaj vem. Ko ocenjujejo stroji je lahko. Če znaš delujejo, če ne znaš ne delujejo in so problemi. No vsekakor formalna izobrazba pod določenimi pogoji nekaj velja a svojo 'pomanjkljivost' ne poskušam odpraviti in jo tudi več nimam namena in to toliko časa, dokler bom posamezne formalno izobraažene v svoji sredini učil kako je prav, da nekaj deluje in dokler bom za takimi moral popravljati napake. Iz tega lahko zaključim dvoje: Ali sem sam preveč izobražen ali pa se posamezniki v šolah nič ne naučijo pa kljub temu dosežejo neko izobrazbo in potem lahko krojijo usode drugim. Prvo domnevo lahko ovržem z meni znanimi programi za pridobitev formalne izobrazbe, in izkušnje iz izvajanja le teh, druga se mi zdi bolj realna na podlagi znanja posameznih formalno izobraženih, ki jih srečaš naključno ali kot partnerje pri delu. Torej na kratko, v šoli se nisem naučil nič, na spletu in po svojih programih pa marsikaj. Osebno sicer smatram, da nobeno znanje ni tako malo, da se z njim ne da kaj narediti, niti nobeno tako veliko, da si z njim lahko popolnoma neuporaben. Neenakost med nevednimi in vsevednimi argumentiram malo po svoje in sicer vsevedni so zame tisti, ki so meni ali drugim kršili najmanj osnovnih človekovih pravic. Kar se pa znanja tiče postavljam nekako tako: Koliko znanja lahko zgeneriram če poznam tri ali samo dve stvari, sam trdim, da neskončno, torej je za mene dovolj znanja poznati 2-3 stvari in imeti sposobnost logičnega povezovanja ter čas. Naprej si računajte sami, za to ne potrebujete osnovne šole. Kaj lahko nekdo, ki v osnovi pozna tri stvari lahko tudi samo dve, tudi zna? Dopolnjuje ga s prakso in možnostmi. Je zopet osebno mnenje in kritike sprejemam. Formalna izobrazba je lahko pomembna, ker nimam neskončno časa ampak ni argument, ki lahko ločuje vsevedne od nevednih, drugi so izkušnje: pravice so mi kršili vedno le nevedni tudi krivice so mi povzročali le nevedni kar pa ne pomeni da formalno niso bili zelo visoko izobraženi in verjetno marsikomu drugemu tudi mogoče zato, ker formalno neizobraženi te možnosti niso imeli. Ampak sam se zelo dobro zavem, da ko dosežeš neko izobrazbo ne pomeni, da kaj znaš, ker lahko znaš ampak vse narobe, le tisti, ki  bi to lahko dokazal se še ni rodil-a ali pa njegovih dokazov ni nihče prevzel kot pravilne. Verjetno vsi poznamo nekoga, ki je dejal potem, ko je bil prisiljen preklicati svoje ugotovitve in so mu vse dokaze zavrgli:  'Epur si muove', no upam vsaj da smo že slišali zanj. Samo škodo lahko delamo. Moji moralni normativi niso ravno v skladu z materialistično usmeritvijo posameznikov, ki jo opažam v zadnjem času, smatram se pošten kar mogoče za koga nisem vendar smatram, da nihče še vedno nihče ni tako malo vreden, da ne zasluži dostojnega življenja nihče pa tako veliko, da bi lahko šel čez trupla, kar me velikokrat spravi v nesoglasje z marsikom, ker smatram, da je edino z delom mogoče pošteno zaslužiti (delo ni tatvina, rop, zvodništvo, nasilništvo, korupcijski posel, izsiljevanje, goljufija, kršenje zagotovljenih pravic tistim, ki tega ne delajo ali druge podobne dejavnosti pri katerih človek troši svojo energijo in izkorišča svojo iznajdljivost ali svoj položaj - op. avtorja) delaš pa seveda lahko samo kar znaš, drugega ne moreš. Kljub vsemu tudi Matjaz Marcina dela za denar.

Že kot osnovnošolec in kasneje srednješolec sem imel hobi in sicer elektronske komponente in sestavljanje vezij iz njih. Verjetno se še kdo spomni TTL in kasneje CMOS digitalnih integriranih vezij. Skozi njih sem se srečal s prvimi logičnimi deli današnjih računalnikov. Moj prvi je bil ZX81 in kasneje C64. Tistega davnega l. 1984 sem začel ločevati med pomikom v desno in levo ter pogojnim in brezpogojnim skokom ter prve zanke v basic-u. Vse to je bil hobi, saj je potrebno v življenju početi še kaj drugega, da preživiš, uporabnost PC-jev pa še ni dosegla današnjih okvirjev. Prvi eprom programator za na C-64, ki sem ga sam konstruiral in ki je 64k eprome programiral v dveh korakih pa deluje še danes. Marsikaj sem se takrat in kasneje naučil in v spletu življenskih okoliščin dobro izkoristil pri delu sistemskega inženirja kar počnem za preživetje. Včasih sem iskal informacije iz knjig, revij in katalogov, od l. 1995 pa mi je internet skoraj edini vir informacij, ki jih potrebujem pri delu, upoštevajoč izvor le teh. Za marsikoga sem že star in nimam prednosti mladih, imam pa nekaj kar mladi še nabirajo in bom verjetno na tem področju kakšnih xx let pred njimi.

Mogoče o meni še kdo ve kaj, kar sam ne vem in sem pozabil napisati. Če je tako bi bilo lepo, da pritisne kakšen link na tej strani in mi pove, da pripišem.

Aja, danes imam drug hobi.

Področja, ki jih po svojem mnenju obvladujem, oziroma sem na njih delal so opisana na prvi strani. Moji osnovni podatki namenjeni javnosti pa se nahajajo spodaj.

Ime: Matjaž Marcina (Marcina ne Mrcina kar je, vsaj zame tudi lepo)

Telefon: v imeniku

elektronska pošta: tukaj

spletna stran: www.marcina.net

Javni ključ: public key